Človekovega misterija - in misterij je ta človek bil - ni raziskoval z današnjo znanstveno in eksperimentalno zavestjo ter refleksivno mislijo. Določena vrsta strahu in metafizičnega sramu ni dovoljevala, da bi radovedno opazoval stvari in zmeril svet: prepuščal je Bogu, kar je bilo božjega. Obvladovala sta ga predvsem usmiljenje in tožba, a zavest o človekovi revščini mu je bila še povsem tuja, saj je gledal nase - če je sploh kdaj gledal - kot na prigodno bitje.