Če bi začetke slovenske zavesti povezoval s prvimi slovenskimi knjigami, potem bi lahko rekel, da smo duhovno pravzaprav otroci humanizma, vendar pa to le ni tako; naši protestantski pisci so bili le prevajalci in razpečevalci izvirne božje besede v slovenščini, ko je bilo božje v Evropi že v marsičem oporekano po človeku, in kot taki so bili vse prej kot humanisti. Trubar še ni bil fantast, ampak stvaren človek. Maševati je hotel v jeziku vernikov, ki so se zbrali v njegovi cerkvi, in jim hotel v materinščini na najbolj neposreden način približati, ki so ga bili v tistih časih najbolj potrebni.