Tudi humanizem je sestavni del zgodovinskega mita. Če je zgodovina najbolj razširjen in obenem tudi najbolj splošen mit, potem je humanizem njegova novejša konkretizacija, njegova štiristoletna praksa, ki se je zalezla človeku v zavest in pod kožo do te mere, da jo je danes že težko spregledati. Če bi začetke slovenske zavesti povezoval s prvimi slovenskimi knjigami, potem bi lahko rekel, da smo duhovno pravzaprav otroci humanizma, vendar pa to le ni tako; naši protestantski pisci so bili le prevajalci in razpečevalci izvirne božje besede v slovenščini, ko je bilo božje v Evropi že v marsičem oporekano po človeku, in kot taki so bili vse prej kot humanisti.