Kadar ni Vsega, lahko na Slovenskem zavlada le Nič, ne more pa priti do dialektičnega razmerja med vrednostnim in ničnostjo, med smislom in nesmislom. S koncem aktivistične zanesenosti se ne moremo povrniti v nespremenljivi človeški položaj, v katerem Vse in Nič živita drug ob drugem, ampak lahko pademo le v totalni obup, ki terja takojšen in nepreklicen odgovor, takojšnje in nepreklicno upanje. Tako v svoji zgodovini odgovarjamo, ne da bi se sploh spraševali.