Ker nimamo sočasnega življenja obeh struktur, v katerem se upanje hrani iz pa in je obup le posledica upanja, se slovenska zavest z vsakim izpraznjenim odgovorom, z vsakim izjalovljenim odgovorom, z vsakim izjalovljenim aktivizmom znajde v najglobljem obupu. Kadar ni Vsega, lahko na Slovenskem zavlada le Nič, ne more pa priti do dialektičnega razmerja med vrednostnim in ničnostjo, med smislom in nesmislom. S koncem aktivistične zanesenosti se ne moremo povrniti v nespremenljivi človeški položaj, v katerem Vse in Nič živita drug ob drugem, ampak lahko pademo le v totalni obup, ki terja takojšen in nepreklicen odgovor, takojšnje in nepreklicno upanje.