Zato lahko rečemo, da je slovenska zavest izoblikovana v glavnem prek religioznoateistične, akcijske, politične in prosvetljenske strukture, strukture odgovora in upanja. To dejstvo pa nam seveda razkriva le naš izjemni, brezupni položaj, položaj naše nenehne življenjske ogroženosti, v katerem je bila kontemplacija nemogoča, ker je bila pristajanje na smrt, ker je bila kontemplacija že sama po sebi zanikovalen odgovor, ki je terjal le akcijo in osmislitev. To pomanjkanje kontemplacijske in vprašanjske strukture pa je seveda še drugače usodno.