Vendar pri tem odkrivamo, da je sočasno življenje obeh struktur možno samo dotlej, dokler naše spraševanje ne postane do kraja resnicoljubno. Z drugimi besedami: možno je samo dotlej, dokler temelja sveta ne doživimo kot smrt in dokler nam odrešitev ni tako neusmiljeno potrebna. To pa pomeni seveda tudi to, da je bilo sočasno prebivanje obeh struktur, strukture kontemplacije in akcije, vprašanja in odgovora, že tudi odgovor.