Človek še ni sestopil v čisto človeški svet, zato ne pozna ne definitivnega upanja ne definitivnega obupa, pa tudi nič prevratnega. To sočasno življenje obeh struktur, ki se v krščanstvu dogaja v odsotnosti absolutne sprašljivosti, lahko poslej v skladu z našo nepotešeno ljubeznijo zasledujemo kot vse temeljitejše spraševanje in vse rigoroznejše odgovore. Vendar pri tem odkrivamo, da je sočasno življenje obeh struktur možno samo dotlej, dokler naše spraševanje ne postane do kraja resnicoljubno.