Vendar temelj sveta pri tem le ostaja samsvoj: ni nam dostopen prek naše volje in tudi ne prek naše ljubezni, temveč samo prek milosti, se pravi tako, da se nam sam razkrije in nas sprejme k sebi. Z drugimi besedami: v krščanstvu smo odtrgani od temelja sveta in poklicani k njemu, izvoljeni in prekleti, prizadeti tako po bogu kot temelju sveta, ki nas je prek Jezusa Kristusa poklical k sebi, kot po hudiču, ki nas zadržuje v prekletstvu, v odtrganosti od temelja sveta. Krščanstvo torej oznamenjuje istočasno življenje obeh struktur, ki pa nista ne dosledna sprašljivost ne dokončni odgovor: med obupom in upanjem je posrednik, je Jezus Kristus, človek je neusmiljeno razdvojen in v svoji razdvojenosti blagoslovljen.