Še več kot to: kontemplativna, nehistorična struktura sploh ne živi sama po sebi, temveč se ohranja samo prek zgodovine: naše nespremenljivo bitje prek spremenljivega, brezčasnost po času, razpetost po totaliteti, nesmisel po smislu, smrt po življenju, Nič po Vsemu... Prva struktura se nam v zgodovinskih okvirih kaže le kot neodtujljiva resničnost, ki v historične odgovore, odtrgane od svojega izvora, vdira z novimi vprašanji. Kot taka nas spominja na subverzijo, ki nam v okviru zgodovine in dokončnih odgovorov nenehoma dokazuje, da ni dokončnega odgovora, zgodovine in predeksistentnega smisla.