Skratka: zvesti moramo biti samemu sebi in staviti tako na smrt kot na življenje, zato moramo viseti v svojo nerazrešljivo usodo. Prepuščati se moramo obupu, ne da bi kdaj obupali, popuščati pa moramo tudi upanju, ne da bi v kaj zares verovali. V vsakem trenutku, ki je svojstven in povsem drugačen od vseh drugih, nas zanima eno samo, večno in nespremenljivo vprašanje, na katerega pa ne moremo odgovoriti, temveč se lahko le nenehoma sprašujemo.