Nekaj pa je pri tem vendarle gotovega. S spoznanjem te prevrtljivosti vrednot in situacij, ki naj bi bile dokončne in edino resnične, smo sestopili v čisto človeški svet. Zdaj lahko govorimo o sebi kot o ljudeh, ki se sprašujemo po temelju sveta, pri tem pa padamo iz upanja v obup in iz nesmiselnega v smiselno, ki se spreminjamo v nespremenljivem in ki v nenehnem spreminjanju ostajamo nespremenjeni, ne da bi mogli do tistega dejanskega preobrata, po katerem bi ostali v goli sprašljivosti ali se naselili v dokončnem odgovoru, se večno veselili sadu ljubezni ali enkrat za vselej obviseli v absurdu.