Brez tega starega znanca najbrž sploh ne bi živeli v dosedanji iluziji o dosegljivem cilju ljubezni, brez te iluzije pa zdaj ne bi mogli pretreseno ugotavljati, da nam je ta cilj nedosegljiv. Nekaj podobnega velja tudi za šokantno spoznanje, da v svetu samem ni nikakršnih smotrov, ki bi si jih ne postavljali sami - to spoznanje je mogoče le ob naši vroči želji, da bi v gluhem in neodmevnem prostoru ujeli prijateljski glas. Spričo vseh teh pretresljivih obratov torej kljub vsemu ne moremo pribiti nič trdnega, temveč se lahko le vprašamo, kaj je po vsem tem resničnejšega in dokončnejšega, ta naša zavest o odsotnosti ljubezni ali to naše prepričanje vanjo, to naše prejšnje upanje ali ta naš današnji obup, ta gluhi in neodmevni prostor ali prijateljski glas, ta naša lucidna misel ali ta naša vitalistična slepota?