Konstruktorji, skakalci, sodniki in gledalci in sploh vsi, ki se udeležujejo tega planiškega dogajanja, se prepirajo s samim seboj: protestirajo proti brezumnim globinam, ki si jih odpirajo pod nogami, in si obenem želijo še globljih prepadov, da bi jih lahko čim učinkoviteje in čim lepše preleteli, ves čas razpeti med skrajnosti, ki naj bi jih obvladali in pomirili. In ne da bi jih hoteli zares pomiriti, ker navsezadnje živijo prav iz teh protislovnih skrajnosti in zanje. Naj se varnost in izzivanje smrti, znano in neznano, doseženo in nedoseženo, letalec in sonce - naj se vse to nekje zbliža, ujame in pomiri, vendar nekje zunaj našega življenja.