Namesto v dialogu z drugimi narodi smo bili nenehoma v monologu, v pogovoru s samim seboj. Za komunikacijo in uveljavitev v svetu nam je bila potrebna še druga govorica. Vsekakor kulturna, a ne samo govorjena in pisana, temveč tudi veliko bolj neposredna in zgovornejša, lažje razumljiva: morda veliko bolj vizualna, govorjena s človeškim telesom.