In vendar nam ta poraz še zmerom ne razkriva prave vsebine slovenskega Niča. Ta je še zmerom v nekem smislu naravni Nič, protipol Vsega, preveličan in preobčutljiv v svojem samousmiljenju le toliko, kolikor je bilo nekdaj preveličano naše zaupanje vase. S porazom humanizma smo lahko še tako intimno prizadeti in ponižani, vendar ta odsvit preteklosti le ne more zaobjeti in pojasniti vse razsežnosti slovenskega Niča.