Potrebno nam je bilo le malo vere, malo upanja, poleta in zanosa, in zdaj smo ga spet imeli. Tisti »prazen prostor«, ki smo ga sprejeli kot predpogoj nogometne igre, prazen prostor, ki naj bi po novem igral prav tako pomembno vlogo kot človek, nam je omogočil, da smo zapustili svojo izmučeno notranjost, svoj jaz, v katerem smo se tako zavratno razkrajali. Naša nenehna prisotnost pri sebi se je začela zgubljati v odsotnosti, zakonitost v nezakonitem in svobodnem, naša samozadostna oseba se je razobesila v prostoru in v soljudeh, in se tako spet poosebila.