Potrebno nam je bilo samo malo razsrediščenosti in zdaj smo jo slednjič imeli, ta vrata, ki jih nismo zastonj poimenovali svetišče. Zdaj nismo bili več svoje lastno središče, v katerem nam je bilo že znoreti ali umreti, ampak je bilo spet nekaj zunaj nas, večje in pomembnejše od nas samih, v smeri katerega smo se lahko sproščeno gibali in združevali. Zdaj nismo bili več posamezniki, ampak smo bili spet skupnost.