Iz kroga, ki mu ga vsaka s svoje strani začrtujeta »imanenca« in »transcendenca«, individualno in skupinsko, splošno in posamično, zgodovinsko in večno, eksistencialno in religiozno, svoboda in Bog ... ne more in nima kam izstopiti. Slika te paradoksne dvojnosti, vseskozi zelo intenzivno presejana skozi osebno eksistencialno izkušnjo, je v Rožančevi esejistiki na avtentičen način »literarna« in niti najmanj zadrta in doktrinarna: s svojim natančnim, kajpada racionalnim diskurzom artikulira tudi tisto, kar ostaja vsej »humanistični« veri (samozaverovanosti in samozadostnosti) navkljub v človeških svetovih iracionalnega in neizrekljivega.
Knjiga O svobodi in Bogu zajema tiste Rožančeve eseje, ki najbolj neposredno, razvidno in polno govorijo o tem.