V tej misli je nemara bistvo Rožančevega angažmaja tako v »čisti« kot v esejistični literaturi. Človek se ne more odpovedati transcendentnemu, kajti težnja k pre seganju danega, k »absolutnemu« ali »božjemu« je eden prvih, najsilovitejših vzgibov njegove eksistence. Človek pa se tudi ne more - v imenu svojega svobodnega duha - izneveriti imanentnemu, »zemskemu in materialnemu«, kajti njegov duh je živ šele iz oči v oči s smrtjo, »absoluten« in »božji« je le toliko, kolikor je hkrati telesen in končen.