In vtem položaju nas ne sme zapeljati ne blaženost zemskega ne sreča nebeškega.« V tej misli je nemara bistvo Rožančevega angažmaja tako v »čisti« kot v esejistični literaturi. Človek se ne more odpovedati transcendentnemu, kajti težnja k pre seganju danega, k »absolutnemu« ali »božjemu« je eden prvih, najsilovitejših vzgibov njegove eksistence.