Zapisan je v človekovo »kri in meso«, položen v jedro vseh njegovih religioznih vezi, tako z bližnjiki kot z velikim, skrivnim Drugim. Delež človekovih družbenih zavez je in pravtako njegovega neodtujljivo individualnega duha, s katerim je lahko resnično zavezan in odgovoren le samemu sebi, svojemu osebnemu Bogu a je delež tudi njegove telesnosti, v kateri je pri vsej presežni naravnanosti svoje eksistence obsojen zmeraj le na samotno smrt. Paradoks, to je odprta, dinamična, a je tudi edina polna in produktivna vednost; ali kot beremo v esejih Iz mesa in krvi: »Zemski in materialni moramo biti, ne da bi se kdaj odrekli duhovnemu, in duhovni moramo biti, ne da bi prezirali zemsko.