Racionalnosti se pač ni mogoče odpovedati in zanimivost eseja je globlje, zavezujoče sorte, še zlasti če pisec ni le intelektualec, kritik in aktivist, ampak obenem tudi vernik, dvomljivec in heretik. Brez dvoma velja to prav za Rožančevo esejistiko, ki temelji vse od prvih besedil ravno na problematizaciji kakršnihkoli apodiktičnih, zgolj racionalističnih »odgovorov«. Še več, Rožančeva esejistika celo izhaja iz misli, da je novodobni človek tako s svojo enkratno, neponovljivo osebno individualnostjo kot tudi s svojim družbenopolitičnim bitjem postavljen v odprt, svoboden, nezanesljiv svet, v katerem ni in ne more biti »več« nobene apriorne, samoumljive in nedvoumne »presežne« vrednosti, ki bi človeškemu življenju vnaprej zagotavljala trdne oporne točke, smisel ali npr. dom.