Kakor hitro pa smo se oklicali za središče sveta in postavili osmišljujočo točko v sebe same, ni ostalo zunaj nas nič pomembnejšega od nas samih, s tem pa smo izgubili smer našega gibanja pa tudi svojo svobodo. Zdaj kar naenkrat ni bilo več točke zunaj nas, kamor bi se lahko napotili, pa tudi bližnji niso bili več bližnji; z njimi nismo več gledali v isto smer, temveč smo se kot vsak svoje središče sveta znašli v povsem drugačnem položaju, drug proti drugemu. V tem položaju pa seveda nismo več mogli stremeti k istemu cilju, se združevati in medsebojno oplajati, temveč smo se lahko le gledali in medsebojno zanikali, saj je bil lahko vsakdo izmed nas središče sveta samo še tako, da je drugemu to poklicanost oporekal.