Bolj kot drugim filozofom pritrjuje pesimističnemu Schopenhauerju, ker je tudi zanj svet prizorišče temnega življenjskega nagona in divjega boja, brezobzirnega samouveljavljanja, v katerem je človek nenehna žrtev močnejšega od sebe. Iz katerega pa ne beži v nirvano, temveč se skuša z vso svojo elementarno silo predati v ljubezni, pogansko in krščansko obenem, z bojaznijo in razočaranjem, z oboževanjem ljub ljenega bitja, z mislijo na smrt. In je ljubezen zanj pravzaprav bolestni krik, po popolni predaji samega sebe, sebe vsega, kot pravi Boršnikova, da se mogočna sila, ki in joče, ne zgubi v prazen nič, in da ta nič, ko pride smrt, od njega ničesar več ne najde.