Moje bivanje bi bilo kolikor toliko polno in smiselno, če bi esenca potrebovala potrditev, vendar esenca je esenca prav zato, ker ne potrebuje nikakršne potrditve. Bogu mora biti strahotno dolgčas, ko ga ogovarjam s Cankarjevimi in Gradnikovimi besedami, ki jih je že slišal: Iz moje samotne, grenke mladosti, vse polne ponižanja, polne bridkosti, se svetijo tiho tvoje oči; v nelepem življenju sled Neizrekljivega sredi večne smrti sled Večnoživega, luč neugasljiva sredi večne noči. Ti si šla - Bog s tabo! - a luč je ostala, sveto hrepenenje, ki si mi ga dala, gori zdaj v meni vse dni in noči, gori zdaj v meni sredi vseh bridkosti in iz moje samotne, grenke mladosti, se svetijo tiho tvoje oči.