Bolj kot se v tej svoji želji po izjemnosti grebem v preteklost in širino, po preteklih časih in svetovljanskem prostoru, bolj ugotavljam, da sem pravzaprav le konvencionalen. In ne samo to: vse bolj moram priznati, da nisem niti eksistenca, saj je moje življenje razpeto in povzeto v dveh pesmih, ki sta bili napisani že pred mano, med Cankarjevo IZ MOJE SAMOTNE, GRENKE MLADOSTI in Gradnikovo TANATOS. Povzeto torej v nekakšnem kulturno-umetniškem arhetipu, ki je bil v svetu navzoč od njegovega začetka, na Slovenskem pa se je izoblikoval v času od objave Cankarjeve pesmi v drugi izdaji Erotike leta 1902 do objave Gradnikove pesmi v Poti bolesti leta 1922, osem let pred mojim rojstvom.