Vsa razpoloženja, vse grehe in zablode, ves človeški gnoj bi moral - dokler je bil še čas - pogumno sprejeti v zemljo svoje duše. In potem pustiti, da tam zagnije ali strohni in se končno sprime v tisto plodno prst, iz katere kdaj pa kdaj le požene kaj božjega. To bi bila prava, pogumna in odgovorna pot, pot grešnika.