Čustvo je nabreklo in močno in tudi misel je prečiščena, vendar se kljub temu niti ne dvignem. Samo tiste stvari namreč še potrebujem, ki jih ni mogoče ne narediti ne izsiliti: rast duhovnega življenja in milost. Ničemur se še nisem odrekel, nisem si še sposodil bicikla in se začel voziti od bolnika do bolnika...