Avgust 1988 Vse noči sanjam iste sanje: kdaj bo končno jutro in kdaj nov dan, kdaj spet življenje... To ni samo nemirna, podzavestna želja po resničnosti, ampak sanje v najbolj živih podobah: prva svetloba v oknu, moja stopala, ki se spustijo čez posteljno stranico in tipajo za opanki pod posteljo, skodelica vroče črne kave, cigareta in v grlu ščegetav občutek prvega cigaretnega dima ... Vse to v polni, slepeči svetlobi, ki spominja na zlato ozadje ruskih ikon, v svetlobi radosti spričo novega dne, ko bom končno storil, kar še nisem, in ko se bo končno zgodilo, kar se še ni.