To pa zato, ker kljub dobrim namenom nikoli niso postali tisto, za kar so si prizadevali in za kar so se imeli: liberalci. Radi so se sicer košatili s svojim freigeistovstvom, v resnici pa jih je še bolj kot klerikalce zmagoval temeljni slovenski zgodovinski strah: strah pred individualizmom, strah pred zgodovinskim subjektom... Že ob vsakem drznejšem umetniškem delu, ob Gregorčičevi pesmi Človeka nikar ali ob Cankarjevih Dunajskih večerih, ki so izzivali tega Hudiča, so se že s klerikalci vred stisnili v bogaboječi zakristijski trop in z njimi vred protestirali zoper svetoskrunstvo.