Morda se je s svojim slikanjem maščeval tudi za svoje posvetno suženjstvo, za odvisnost od svojega papeškega naročnika, Julija II., - maščeval pač tako, da je slikal bolj po okusu humanistično razpoloženih meščanov, ki naj bi končno postali kupci njegovih kipov in poroki njegove osebne in umetniške avtonomnosti. Nerazvozlanih vozlov je bilo v njem vsekakor veliko, in eden izmed njih je bila tudi njegova globoka vernost, ki se izraža v notranjih bojih zadnjih let njegovega življenja. Kljub vsemu mojstrstvu in kljub ogromnemu umetniškemu delu, ki ga je opravil za božje namestnike na zemlji, za papeže, ni videl v svoji umetnosti prav nikakršnega zasluženja pri Bogu.