V bistvu se nam naša vera nenehoma sprevrača v Cerkev kot institucijo, ki je v mizernih materialnih razmerah, v kakršnih živimo, dolžna skrbeti bolj za človekovo telo kot za dušo, bolj za vsestranski dušni mir kot za versko sprašljivost. Poganski opoj z veličastjem, s svečavo in kadilom, sicer pa zamejenost in privatnost, v kateri se zahvaljuje Bogu, ker mu je dopadljivo prav takšno življenje, kakršnega živi on sam - življenje, ki ga ne vznemirja nič pristno evange lijskega. Tudi to nas navsezadnje vodi do junakov, do zmagovalcev nad privatnostjo, k kot katoliškemu aktivistu in kot bojevniku za narodno stvar, nikoli pa nas ne pripelje do mučenika in svetnika, ki bi se za življenja združil z.