In slednjič spet obrat k evangelijskemu krščanstvu, najprej s Krekovim zgodnjim krščanskim socializmom, potem s križarji, ki se zavzemajo za aktivno krščanstvo s človekom kot objektom dejanske ljubezni do, vendar obrat, ki je ostal zadeva kulturne elite in ni segel kaj globlje v religioznost samega naroda ... Potem revolucija in nekrščanski pokol. Saj, moralističnega rigorizma nam očitno nikoli ne zmanjka, samo da število izgnanih in pobitih ni dokaz pobožnosti.