Že ob pokristjanjenju smo imeli opraviti bolj s cerkveno institucijo kot s čim drugim, saj nam irski misijonarji, oglejski in salzburški velmožje niso natakali čistega vina: prihajali so med nas s pretkanim sinkretizmom, s katerim so požegnali vsa naša poganska svetišča in vkorporirali v krščanstvo vse naše poganske šege in navade, samo da bi naredili iz nas uradne kristjane. To je bilo civiliziranje divjakov, ki mu je bil evangelijski nauk postranskega pomena. Samostanska obnova posvetne Cerkve pa je bila pri nas prav tako dvosmiselna kot drugod po svetu.