Prav zato si tu tako neusmiljeno sprašujem vest in tako zelo trpim, z vsem, tudi s svojim kolektivnim bitjem. Nisem v Rimu samo tujec, temveč tudi, ki mu je katolicizem prav tako poglavitna oblika verovanja in temeljni vrednostni kriterij, blišč zlatega baročnega oltarja pa intimno bližje kot skesana molitev. res nismo imeli te sreče, da bi krščanstvo zajeli pri izviru in bili eksistencialno zapleteni v božjo in Jezusovo avanturo.