In če dobro premislim, ni res nič slajšega in nič lažjega, nič bolj svetovljanskega ... Treba je samo narediti nonšalantno, z veseljem, kot da Bog še vedno prebiva v mojem srcu in se bolj kot kdaj zavedam, da še nisem uresničil svojega ideala, z ljubeznijo podaril sebe drugim ljudem in svetu, tako da trpim in se počutim grešnega. Prisluhniti moram samo sebi in svoji nezadoščenosti.