In tu spet - kot že večkrat doslej - stopa na prizorišče zgodovine krščanstvo, pa naj je bilo doslej še tako neopazna, skoraj pozabljena duhovna struktura. Zato se tudi z mano dogaja, kar se dogaja: potikam se po katoliškem Rimu in zasledujem prvobitno, evangelijsko krščanstvo, obenem pa se sprašujem, če sem res prav jaz poklican za ta odrešeniški namen. In sem prepričan, da je najboljše, da to nujno prevrednotenje vrednot opravim prav jaz, ki sem epikurejec s krščansko domišljijo, skratka literat, kakršen je bil Chateaubriand, kot da se tega lotijo zadrtejši ljudje od mene.