Sicer se niti za trenutek ne morem otresti težkega bremena rimske pompoznosti in razkošja. Tudi zanikrn hotel, v katerem prebivam, ima bleščeče marmorne stopnice in bogato izrezljan strop v foajeju, nekaj kristalnih lestencev in nekaj kosov dragocenega baročnega pohištva, s katerega od jutra do večera brišejo prah. Ima tudi kamin z nadstreškom, ki spominja na nadstreške nad prižnicami, pa čeprav v njem še nikdar niso zakurili, v sobi pa pozlačene pipe, iz katerih le redkokdaj iztisnem kakšno kapljo mrzle vode, tople pa sploh nikoli.