Ali zaradi tega, ker je duhovni prostor nad mano izpraznjen in mi je na rimskih ulicah vse dovoljeno, pa si ne upam ničesar privoščiti? Ali zaradi tega, ker si želim brezmejen prostor skrivnostnega in nedotakljivega, da bi lahko nebrzdano trgal z njega, košček za koščkom, ne da bi to sploh kdo opazil? Vsekakor se veliko bolje počutim med zamorci, ki se v večernih urah zbirajo na ploščadi Stazione Termini, bolje med nekdanjimi Pasolinijevimi prijatelji kot med kozmopoliti in med duhovniki v sobanah vatikanskega muzeja.