Vprašati se moram, čemu ta silna nostalgija po božjem in duhovnosti? Ali zaradi tega, ker je duhovni prostor nad mano izpraznjen in mi je na rimskih ulicah vse dovoljeno, pa si ne upam ničesar privoščiti? Ali zaradi tega, ker si želim brezmejen prostor skrivnostnega in nedotakljivega, da bi lahko nebrzdano trgal z njega, košček za koščkom, ne da bi to sploh kdo opazil?