Ali pa zasledujem čisto, pretanjšano, vzvišeno, avtoritativno in svetniško duhovnost, ker že vem, da je v Rimu ne bom našel? Vsekakor me po Rimu spremlja prav atavistična zmeda, zdaj neutemeljen protest zdaj spet nekritično navdušenje - vsekakor ne vem, kaj pravzaprav iščem in kaj pravzaprav hočem.
Vprašati se moram, čemu ta silna nostalgija po božjem in duhovnosti?