V srednjem veku, ob povečani moči krščanstva in Cerkve, pa se dejanska moč Satana začne celo ironizirati. Srednjeveški teater in ikonografija ga spremenita v burleskno figuro, njegovo dejavnost pa v vragolije. Spet jih je več, nikoli več eden sam, tako da sploh ni več poosebljen, vsi po vrsti pa so dlakavi, s kozjimi nogami, bolj antični satirji kot hudiči, z rogovi na glavi in s kopiti na nogah, z opičjimi repi in netopirjevimi krili.