Svoje nasprotnike, ki sicer gojijo prav tako noro upanje kot on sam, je dotolkel, ponižal, jih popredmetil in še bolj odvrnil od sebe; njegova zmaga nad njimi je le dokončno razvrednotenje. In če je doslej norel v tesnobi, ki ga je navdajala spričo vsega vrednostnega, se zdaj znajde v tesnobi spričo tega nepopravljivega zla. Njegov platonični pritisk, ki ga je še pravkar hotel izgnati iz sebe, se v njem spet razmahne, poraste, postane celo nevzdržno visok.