Ta svet je zadušljiv, nečloveški in iztirjen, brez smisla in vrednot, nam govori na košarkarskem igrišču, ljudje pa so tisto, kar je na njem najslabšega. Nikakršne božanske priče niso, ki bi me navajale k ljubezni in sožitju, usmerjale k popolnejšemu in lepšemu, ampak me navajajo samo k temu, kar v odsotnosti so: k vase zaljubljenemu in prestižnemu, malenkostnemu in vase ujetemu posamezniku, katerega edini zakon je zakon pozunanjenosti, uspeha, slave in moči, ki je v resnici bolestno preobčutljiva notranjost, neuspeh in nemoč. Ta boj, h kateremu me izzivajo, sprejemam kot edino resničnost.