In dejstvo, da mi je umrl človek, s katerim sem doslej delil življenje in bil z njim pravzaprav eno, eno pred in pred ljudmi, me v resnici sploh ne pretrese: s smrtjo mi je žena le dokončno postala tujka, kar mi je pravzaprav vedno bila. Jaz sem vdovec z nepreskrbljenim otrokom in točim grenke solze, vendar samo zato, da sem deležen pozornosti, sožalja in usmiljenja, ki so mi ta trenutek potrebni. Pri tem pa med ljudmi, ki se zbirajo okrog mene, že delam selekcijo in jih izbiram v zvezi s svojimi novimi življenjskimi načrti.