Ne ubijem je sicer, saj za to nimam nikakršnega povoda, toda ona pač umre, jaz pa ostanem živ. In dejstvo, da mi je umrl človek, s katerim sem doslej delil življenje in bil z njim pravzaprav eno, eno pred in pred ljudmi, me v resnici sploh ne pretrese: s smrtjo mi je žena le dokončno postala tujka, kar mi je pravzaprav vedno bila. Jaz sem vdovec z nepreskrbljenim otrokom in točim grenke solze, vendar samo zato, da sem deležen pozornosti, sožalja in usmiljenja, ki so mi ta trenutek potrebni.