Pri tem sem to svoje stremljenje po moči žlahtno povezoval z nasprotjem moči, z nesebičnim razdajanjem ljudem, v katerem mene samega tako rekoč sploh ni, z relativizacijo politike in humanizma, z igro in simbolnim svetom. Po dvajsetih letih pa sem ugotovil, da nisem dosegel prav nič od tega. Pravzaprav: da sem z vso svojo prizadevnostjo in z vsem svojim vplivom dosegel čisto nekaj drugega od svojih namenov, tisto pač, kar je dejanski interes in kar je v Sloveniji doseči mogoče.