Igralci niso več zunaj igrišča, na tribunah in pri gledalcih, ampak samo v svojem zagrizenem poslu, gledalci pa niso več noter. Vsi so zakopani vase in vsak v svoj cilj. Tako ni nobenega upanja, da bi kaj završalo in poletelo, pa čeprav bi bil prav zdaj »strahovit strel prvi zamah proti zvezdam«, kot je dejal Mounier, »najboljše sredstvo, da razgibamo zrak okrog našega zatohlega notranjega življenja«.