To so vrednote, ki živijo v nas kot spominsko hrepenenje po lepoti in čistosti, svobodi, nedolžnosti in vsem tistem, kar je bilo že od nekdaj cilj našega hrepenenja, ki pa so zdaj že dokončno sprte z našo dejansko naravo in nimamo več zanje nikakršnega zagotovila, da bi sploh kdaj postale resničnost. Vse te vrednote so kakor skušnjava. Prisotne so sicer in nas obvladujejo, kakor obvladujejo tudi, istočasno pa nam je pot do njih že zaprta, zavita v najglobljo skrivnost sveta ali našega lastnega prekletstva.